Dan za premik na vzhod. Ker pa se spodoben človek, beri pravi turist, pač ne vozi iz kraja v kraj, ampak se kar se da pogosto ustavlja in se čudi, sva tudi midva naredila prvi postanek že kar v St. Raphaelu ali pri St. Raphaelu. Za izbor so bili trije razlogi, najprej vseskozi prozaičen in profan – St. Raphael je približno na polovici poti. Drugi geografska lega, saj je St. Raphael obmorski zaključek gorovja Esterel, ki z okrasto rdečo barvo ustvarja navdušujoč kontrast s turkiznim morjem. In tretji, trdnjava St. Raphaela, starodavna templjarska utrdba, danes muzej, ki pa ni bil odprt. Ker pa je nadangel Rafael zavetnik in tolažnik bolnih, jaz pa se imam četrt časa za bolnika, je bil St. Raphael nujno današnje romanje.
Izmojstrila sva že način obiskovanja malih mest- najdeva brezplačno parkirišče, Rok sname kolesa in brcava po prvi cesti, ki bi lahko bila nesmrtonosna in jo tako določiva za kolesarsko stezo. V St. Raphaelu sva se ustavila na simpatičnem trgcu, iskala kavico in dobila brocante ali bolšji sejem. Le-teh je v krajih, kjer se potepava vedno dovolj. V bistvu je na določenem območju, nekakšni upravni enoti, vedno kakšen. Tako, da si lahko vsak dan razpoložen za brocante. Ravno sem začela uživati v neizmernem potencialu zapravljanja denarja, ko me je nekdo, seveda soprog, nadvse odločno odvlekel k cerkvi. Ni šlo toliko za navdušenje nad duhovnostjo ali nad cerkveno arhitekturo. Bolj za čuvanje najinega skromnega popotniškega proračuna.
Glavna mestna cerkev v St. Raphaelu je posvečena Sv. Viktoriji in nadvse čedna. Mogoče celo malo samovšečna. S pisano, a vseeno umirjeno notranjostjo ter prav posebnim, starim in lesenim križevim potom.
Stolpič templjarske trdnjave St. Raphaela, kjer sem lepo prosila, da bi bila več zdrava kot bolna.
Gorovje Esterel sreča morje. Takole sva iskala prostor za kosilo. Pesek na sliki ni mivka. V bistvu je kar grob in ni za hodit bos. Morje pa še vedno bistrih ne več kot 18°.
Najino kosilo. Se nama je zdelo, da sva strašno nobel in šik, ko sva ga pripravljala. Ko pa sva ga razvila na plaži, sva bila med bolj skromnimi. In še brez prta! Bolj poklapani so bili samo še “sendvičkarji”. Tistih nekaj turistov, ki še niso dojeli francoskih manir na plaži.
Priznam, da sva osvojila francosko navado, da je kosilo vedno in povsod in na prvem mestu. Ne greva iz apartmaja, ne da bi bila pripravljena. Meni se zdi, da sva strašno nobel, pa naju sosedje obedovalci še vedno gledajo malo omalovažujoče. Niso pa to Grki, ki bi naju v takšni situaciji pač posedli zraven in nahranili po svojih standardih. Če v Grčiji s svojo “skromnostjo” spravljaš v zadrego prisotne domačine, te pač posedejo poleg in nahranijo. V Franciji pa se zadovoljijo s tem, da te obtožujoče pogledujejo in upajo, da boš počasi doumel in se prilagodil, beri prinesel spodobno kosilo.
Cilj današnjega popoldneva je bil Bonnardov muzej v Canettu. Canett je predmestje Cannesa, včasih vas na hribu, danes pa še posebej nobel in šik stanovanjski predel. Prelepe vile, vse čisto in lepo. Našla sva stavbo muzeja, kjer domuje mala zbirka Bonnarjevih del.
Za Bonnarja sva do obiska Aix – a samo slišala, tam pa sva se v muzeju Granet srečala z nekaj njegovimi deli, se zaljubila in tako se je bilo nujno ustaviti še v tem malem muzeju v Canettu.
Najprej vrt in Rok ob podrobnem tehničnem pregledu mladih pomarančevcev. In ja, imajo trne. Ter moja malenkost v družbi ljubke palme. In sonca. Ter svetle, zlate toplote.
Nekaj Bonnarjevih del. Tihožitje s kofitjero kot moja najljubša. Bonnard je mojster vsakdanjega, tistega kar pač je in je zato lepo in neskončno ljubljeno. Pogled na obalo Cannesa in La Canetta. Še ena hvalnica neskončni lepoti.
Tole pa je že večerni cilj – Cages Sur Mer, najin domek za naslednje dni. Ravno na polovici med Nico in Antibesom. Da se bova lahko premikala naokoli s kolesi. Vse super, a sva hotela preveč. In se je zgodilo, kar se rado, ko težiš sebi in svetu. Tako sem želela, da bi bilo vse super in perfektno, lepo ter praktično, da sva pristala v najslabšem apartmaju, kar sem jih doživela in nisem jih malo. La catastrofie, na polno. Zanemarjeno, umazano, .. priznam, malo mi je šlo na jok, zelo sem bila huda.
Nekaj stvari smo uredili, novo posteljnino, nekaj se je uredilo, malo sem čistila, saj že nekaj časa nisem – ni za pasti iz forme. Pa kozarec Pastisa, saj sva očetov šnops popila že v Avignonu. Res, neverjetno veliko alkohola potrebuje človek, da preživi počitnice.
