Kot sem se bala in napovedala, je tako kot včerajšnji dan tudi večer ušel izpod nadzora. Seveda sva jedla, ne v taverni, ki sva jo izbrala, je bilo zaprto. To je ena bolj zanimivih stvari, ki jih srečujem na poti. Neulovljivost urnikov odpiranja. Vedno je urnik na vratih, nikakor pa ne pomeni, da ga lahko resno vzameš. Navadno so trgovine in taverne odprte več kot piše, uradne ustanove se kar držijo, javni promet brezpogojno. Če pa piše, da ima turistična ladjica odhod ob 18, je lahko šla že pred tem, ker je bila itak polna, mogoče bo šla ob 18.20, ker do takrat še ni bila. Če taverna začne streči večerjo po 18, je to lahko tudi po 19, ko pride kuhar ali ko je pač pripravljeno.
Včeraj sva tako pristala v taverni v najini ulici. Izbrala nekaj iz ponujenega menija, na katerem je bilo itak nekako deset možnosti, nič več. Natakar pa nama je izbiro ukinil, češ da so kalamari zmrznjeni, ima svežo jagnjetino in da je musaka ravno pečena. Če bi vztrajala, bi verjetno dobila, kar sva si zamislila ali pa naju ne bi razumeli. Sva kar popustila in jedla odlično. Malo še slikala, več pa ni šlo, se soprog resno upira telefonu pri mizi. Zanimivi so kozarčki za vino, v tavernah nismo srečali pecljatih, povsod so “ta mali”, bolj debelo steklo. Kadar je trenutek pravi, tudi letijo ob tla. To sicer pomeni blagoslavljane …
Pri koncu večerje sva dobila še žganje, darilo taverne, tudi sicer pogosta navada. Pa se je začel še spontan koncert štirih mladih. Sem jih na hitro slikala. Sva kar sedela in poslušala, bilo je strašno lepo. Nisva razumela nič, jasno. Natakar je prinesel še vina. Najin nežen protest je bil ignoriran, izkazalo se je tudi, da dodatno pijačo in lubenico časti taverna, ker je pač koncert. Mi pa lahko dajemo prispevke glasbenikom. Tako smo sedeli, poslušali in pili, in dajali evre na mizo zborčka. Midva sva se utrudila med prvimi in koncert poslušala do konca kar iz balkona.
Za konec še nekaj besed o grški hrani. Seveda je dobra, pogosto odlična. Nam se je izkazalo najbolje, kadar smo upoštevali priporočila osebja. Niti enkrat nas niso n …. Če vse poješ, so Grki pogosto v stiski, da ni bilo dovolj in prinesejo še, lahko tudi kar na njihov račun. Res ni dobro biti taverna iz katere gredo ljudje lačni. To se nam je kar naprej dogajalo, saj imamo maniro, da se vse poje, hrana se ne meče preč. Kot boljša taktika se je izkazala prošnja, da ostanke vzamemo s seboj. To se razume kot poklon kuhinji.
Na Peloponezu hrani, predvsem mesu, radi dodajajo pomaranče ali limone. Skupaj z večnimi olivami in močno zalito z oljem. Škrobnate hrane je malo in še to najpogosteje božanski krompir. Zelenjave pa veliko. Obroke začenja solata, ko poješ, dobiš naprej. Sva kmalu obupala z idejo, da jeva glavno jed in solato hkrati. V turističnih restavracijah to gre, naredijo kar želiš. Taverne, posebej na podeželju, pa delujejo bolj kot gostišča. Si gost, ne nujno odločevalec. Posebej, če si tujec in pač ne veš, da k s sirupom politim zdrobovim kolačem ne gre espresso, ampak tradicionalna grška kava. Jasno ne turska, grška.
Tu se bom ustavila in poslovila. Zjutraj odhajava iz Grčije, nazaj na sever, zahod in domov. Upam, da bo pot srečna. Upam tudi, da ste v mojih besedah našli kakšne trenutek veselja. Srečno in yassas.
