Kolesi sta vabili v jutranjem soncu. Ker je cesta med Kobaridom in Podbelo popolnoma neprimerna za najino zmožnost kolesarjenja in za povrh še polna prometa, sva se napotila po kolesarsko – peš poti ob Nadiži. Le-ta resnično pelje kakšen kilometer po makadamu ob reki, nato pa se obrne v gozd. Nekajkrat se celo malo postavi v hrib in priznam, nisem vseh prevozila na kolesu. Zadnji spust pri brvi do Sveta Volarja pa je adrenalinski že samo na pogled in sva ga prepešačila in trenirala mišice rok, saj ni da nama gredo kolesa v dolino po svoje.
Zapeljala sva se do kopališča na Nadiži, pri Robiču, in doživela soočenje z realnostjo. Tu smo že bili, Nadiža se razširi v širše in plitkejše rokave ter postane resnično kopališče na prostem. Danes naju je pričakalo nekaj brižnih tolmunov in kup ljudi, ki do posedali ob njih. Po malem nesrečni, po malem sprijaznjeni. Ko je bilo res vroče se je dalo spraviti celotno telo v vodo in celo narediti 4 – 5 zamahov. Suša, vode ni. V tistem trenutku bi obljubila skoraj karkoli, klime ne prižgem več, čeprav je že itak ne uporabljam več kot cca petkrat na leto, ko je res pasje in smo na avtocesti. Ok, ne bom niti tega. Tudi v službo bom biciklirala, pa kar koli je že treba. Sicer me spreleti, da bodo moji sklepi splahneli že konec septembra v Ljubljani, ko bo prišlo “močvirsko” obdobje in bom soočena z mnogo preveč vode in ne premalo.
Sušne žalosti nisem niti slikala, to je bolje pozabiti. Nazaj na kolesa in cca šest kilometrov do Kobarida. Kobarid ni “grdek”. Je čudovit primer severno primorske alpske arhitekture in navdiha.
Je res biserček primorskega alpskega sveta. Malo je kmečki, malo že monden, poln malih muzejev in polnih lokalov. Če ne veš, kaj bi sam s seboj, si v minuti vsaj na raftu, če že ne korakaš v hrib pogledat Kostnico. Ker sva ta opomnik človeški moriji, skupaj s cerkvico Svetega Antona obiskala kakšno leto nazaj, sva se danes le ozrla. Presenetilo pa me je, da so se pojavili znaki kolesarske poti do Kostnice. V klanec sem grizla kolena, da bi pa s kolesom? Res, vse sorte nas je na svetu. Tudi pri Muzeju prve svetovne vojne se nisva ustavljala. Obiskala sva ga skupaj s Kostnico in še nekaj drugimi opomniki, kako gredo stvari lahko zelo, zelo narobe.
Želela sva kavo, pa ni bilo prostora nikjer in sva poganjala naprej do Napoleonovega mostu in izhodišča potke do Slapu Kozjek. Pa sva opazila lokalček in kup ljudi. Naletela sva na Planiko. Saj sem vedela, da je v Kobaridu, lokacija pa mi je ušla. Planika je mlečna zadruga, resno mlekarsko podjetje z izvrstnimi produkti. Resnično podpira mlekarstvo v soški dolini, omogoča, da lahko kmetje resnično živijo od svojega dela in da krave pasejo na planinah. Res za mleko in sir in ne le za turistično kuliso. Kolikor razumem, je Planika zadruga in v lasti pretežno kmetov, ki jim je namenjena. Njihovi izdelki niso poceni, sploh ne. So pa vredni denarja, posebej, ko veš, da z nakupom podpiraš obstoj kmetijstva v soški dolini. Kako pa bi izgledalo, če bi namesto Tolminca v Kobaridu jedli Gaudo?
Vse skupaj je videti kot nekakšen “Trg Planika”. Mlekarna, tovarna, market, muzej. Razporejeni naokoli, vmes pa polno ljudi, avtomobilov, dogajanja. Vonj po sirotki. Estetika praktičnosti življenja z pogledom na neizmerno lepoto gora.
Dobila sva kavico, obiskala najboljšo trgovino tega leta, imajo vse, res vse, kar lahko potrebuješ v teh koncih. Seveda vso možno hrano in celo nekaj polic “specialitet”, mogoče bolj spominkov za turiste. Potem pa se znajdeš v “tehničnem” delu, ki je kot votlina čudes. Razni vijaki, ventili, natikači, posodje, … nič res lepega, pač pa slavje praktičnosti. Z zmernimi cenami za povrh. Dobila sem čelno lučko, ker v najinem “grdku” ni nočnih lučk, jaz bi pa brala v postelji. Pa še delavske rokavice, ki bodo po dopustu nedvomno prišle prav.
Ker sva bila že ravno tam in ker še nisva, sva stopila še v Muzej sirarstva. Mali muzej, toliko da okusiš, zakaj gre in kako pomemben je sir za te planine. In kako so se uspeli kmetje upreti komunistični oblasti, ki jim ni dovolila zadruge po njihovo. Pa se ljudje niso pustili, niso postali nekakšna brezdušna tovarna, sami pa brezupne žrtve. In uspeli preživeli. Do danes. Živela Planika in slava Tolmincu! Kupujmo slovensko, četudi bomo pojedli kakšno rezino manj.
Sledil je kratek, a resen spust do Napoleonovega mostu, enega izmed tako poimenovanih v teh koncih. Napoleonov se imenuje vsak, ki je bil postavljen v časih obiska in zavojevanja Napoleonove vojske. Hoteli so mostove in jih naredili. In to nesramno dobro, saj še vedno stojijo. Če se ni vmes kdo potrudil in jih podrl, razstrelil, da je nagajal sovražniku. Kot so tega. Sicer je bil tu most že v beneških časih. Leta 1750 je Napoleonova vojska zgradila kamnitega, katerega so v prvi svetovni vojni porušili avstrijski vojaki. Po Veliki vojni so Italijani zgradili najprej leseni, nato pa takšen most kot ga vidimo danes. Po drugi svetovni vojni pa je takratna oblast postavila še spominska obeležja.
Še malo sva se vozila, parkirala in se napotila na sprehod do Slapu Kozjek. Kot še mnogo drugih … Narava je prekrasna, gozd diši v vročini in seveda, vode je malo. Slap nekako je, voda pod slapom pa motna, postana. Posedela sva v večni senci ob vodi, prosila sem Boga, da čuva naše zaklade, če že mi tega ne storimo in šla pozdravit Sočo.
Takšna je bila ta dan. Še vedno prelepa, a izjemno vitka. Odsotnost raftov je bila zanimiva, pa vseeno kar malo morbidna. Ljudje so posedali okoli reke, se malo hladili, celo čofotali. Tudi midva. Nisem si mislila, da se bom resnično kopala v Soči, a danes sploh ni bilo resnično mrzlo. Nizek vodostaj je tudi za nekaj dober …
Krasna si bistra hči planin, bela v priročni si lepoti … Gregorčič, za vedno. Prebirala ponovno njegove pesmi v čudoviti izdaji MD, replika izdaje 1908. Ko sem v knjižnici dobila tole knjigo, sem mislila da je kakšna napaka. Knjiga je krasna, prelepa, stara. Z ilustracijami in na lepem papirju. Mislila sem, da so mi pomotoma dali originalno knjigo iz 1908. Vseeno pa je bila videti preveč nova. Knjižničar mi je razkril, da nič strahu, knjiga je nova, je posnetek izdaje iz 1908 in naj kar mirno uživam. Doma sem poklicala v knjigarno Mohorjeve družbe, da preverim zalogo, preden grem na kolo. In izvedela, da mi ni treba. Knjiga je razprodana, je ni. Mogoče ponatis, enkrat. Sem pa uživala v izposojeni, predvsem v ilustracijah.
Prilepila sem celotno pesem Soči. Skoraj ga ni Slovenca, ki ne bi poznal začetnih verzov in menimo, da je pesem poklon reki. Saj je, tudi, je pa tudi narodno buditeljska pesem, je poklon domovini in poklon zavedanju smrti.
SOČI
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!
Nazaj sva kolesarila z dvojno energijo in pri Robiču nadaljevala brez ustavljanja za kopanje. Bilo pa je vroče in sva pri brvi do Svetega Volarja vseeno zabredla v reko, Nadižo. In za vogalom, po cca 50 metrih brodenja po kristalni vodi našla tole:
In nekaj duš, ki so uživale v miru, kristalnem bazenu v katerem se je dalo plavati. Niso naju bili veseli in sva se delala, da naju ni. Vsi smo se, bolj ali manj. Takšen prostor je svetišče in tako je potrebno ravnati z njim. Ko te narava spusti v svojo bit, najlepše kar je mogoče. Na ta prostor sva se naslednje dni še vračala, tudi za mnogo ur in se naužila lepega.
Zvečer sva se vrnila v Kobarid, z avtom seveda. Dopoldan sem opazila letak za koncert v kobariški cerkvici in sva rekla “zakaj pa ne?” Dan je bil pravi za orgle. Ponovno sva dobila presenečenje. Pričakovala koncert orgelske cerkvene glasbe, mogoče malo Bacha, dobila pa nekakšno moderno orgelsko atonalno glasbo. Ni nas bilo tako malo, poslušalcev, na začetku. Na koncu pa nas je ostala peščica. Izvajalec je bil simpatičen, verjetno domačin, a vseeno ni šlo. Ko se nam je zahvalil za poslušanje, sem se strinjala z njim, da je bila zahvala kar na mestu, počutila sem se kar ponosno, da sem vzdržala in na trenutke celo nekako uživala.
Ko sva se v trdi temi vozila domov, sva srečala še lisico. Motrila naju je s svetlimi očmi – kaj pa vidva tu? Kakšen poln dan!
