Čedad naju je sprejel zvečer. Utrujena in lačna sva se počutila kot romarja, ki iščeta zavetje ter hrano. Dobila sva vse, a nič kot sva si zamislila. Ali kot sem si zamislila, soprog že živi lekcijo sprejemanja trenutka. Rezervirala sem Caso Galante, čudovit moderen studio v dveh nivojih v starem delu mesta. Dostopno z avtom in s skupno verando. Vse načeloma tako, le da dostop z avtom pomeni, da se sicer pripelješ, parkiraš pa na sosednji ulici, na mestnem parkirišču. Pa sva moralo sneti kolesa in prtljažnik … Stanovanje je bilo sicer kot na slikah ali še lepše, dvorišče z vrtom pa cca 50 metrov v drugem vhodu. Torej, če imaš idejo večernega klepeta ob kozarcu vina, si kozarec le-tega vzameš s seboj, greš po ulici in pri naslednjem vhodu na vrt. Sicer prijetno urejen, poln prijaznih mačk in komarjev. Ki so zelo željni družbe.
Nisva bila za družbo te vrste. Pripravila sva si večerjo za angelce, naju, in se napotila preko še enega Hudičevega mostu v najstarejši, langobardski del. Želela sva miren lokal in kozarec dobrega furlanskega vina. A kot danes že nekajkrat, tega, kar sva iskala in se nama je zdelo popolnoma samoumevno, preprosto ni bilo. Sprehodila sva se naokoli z popolno nejevero. Saj ni res mogoče, da sva naletela na mesto brez lokalov. Našla sva le enega, ki pa je bil tako poln, da so ljudje z kozarci stali kar na ulici. Ker se kot izkušena popotniška turista ne vdava kar takoj, sva šla nazaj preko mostu v stanovanje po buteljko slovenskega vina iz rezerve za hude čase, dva kozarca, naložila v nahrbtnik in šla po poti Nadiže. Da se bova nekje ob reki usedla na skale in popila tisti celi dan pričakovani kozarec vina. In sva v svoji želji pozabila, da naju Nadiža ne mara. Vse poti do reke ob mraku zaprejo z železnimi vrati in zaklenejo. Do reke se preprosto ni dalo! Tudi parka v mraku nisva našla, ravno tako pol ure prej ne lokala. In sva slišala glasbo, ji sledila, našla muzej, kjer so imeli koncert. Pa vrt s trto, nekaj kamnitimi kladami in Marijo.
Počasi je padal mrak nad Čedad in mi trije smo se imeli prav fino. Z ene strani sva poslušala Verdija, z druge strani Nadižo, poleg naju Marija dobre volje, topel kamen za sedež in trta za streho. Vino je bilo sicer iz Brd, pa nič ne de. Saj je lepo začutiti delček doma.
V Čedad sem se zaljubila pravzaprav takoj. Dovolj velik, da ima vse in ravno prav majhen, da si vedno tam, kjer želiš biti. Nisva bila edina turista, bilo pa nas je ravno toliko, da smo se prilagajali mestu in prebivalcem, ne pa oni nam. Čedad ni zgodovinska kulisa, je živo mesto. Mesto, kjer se predvsem živi, skupaj z vso zgodovino in v sedanjosti. Tako prijaznih ljudi že dolgo nisem videla. Vse se da in vse gre, brez prisile in hitenja ter z dostojanstvom. Je mesto, ki si zasluži, da v njem prespiš, kar ni enostavno, je pa vredno. Sprehoditi se po poteh Langobardov, ko pade mrak in se ob svitu srečati z Nadižo.
Čedad stoji na svojem mestu že iz časa železne dobe, zato tudi znani Hipogej, ki pa je že nekaj časa zaprt za javnost. V Čedadu se je zgodila vsa mogoča zgodovina, kar se jasno prepozna na njegovih trgih in ulicah. Železnodobno osnovo so prevzeli Rimljani, nato Bizantinci, sledili pa so za ta del sveta mogoče najbolj zanimivi, Langobardi. To je germansko pleme, katerega ženske so nekoč v sanjah dobile sporočilo, da morajo možakarji na jug. Mogoče so jih imele samo malo dovolj, ko so silni možakarji postopali naokoli brez pametnega dela. Kakorkoli, bile so sanje, mistična razlaga in nato so moški šli proti Mediteranu, zavzeli vse, kar je bilo mogoče in nekaj stoletij vladali. Kolikor sem razumela, niti ne tako slabo. Čedad je tako poseben predvsem zato, ker je uspel ohraniti vso to dediščino in jo povezati v subtilno obliko bivanja. Občutek je, da je to prepletanje čisto normalno in da je prav tako. Kar je verjetno res, glede na to, da se v Čedadu vsi počutimo tako zelo dobro.
Ker je jutro pametnejše od večera, sva v spremstvu sonca poskusila znova. Nisva imela nikakršnega občutka realne velikosti Čedada in sva se zadeve lotila s kolesi. Ter izpadla čudaka. Čedad še amaterja kot midva prevoziš v sedmih minutah in pol, z vsemi mogočimi krogi cca pol ure. In ljudje te gledajo z prizanesljivim in dobrohotnim nasmehom, namenjenim neškodljivim turistom. Čedad res ni mesto za kolo. V bistvu se po polovici mesta sploh ne moreš voziti, saj starodavni del preprosto ni prevozen. Tla so kamnita, strma, polna stopnic. Na ostalem delu pa se motoviliš med avtomobili ali med pešci. Nihče ne ve kaj bi s teboj. Pa sva parkirala in začela z ogledovanjem muzejev. Načrtovala sva celodnevno izobraževanje, kupila kombinirano vstopnico za skoraj vse muzeje in upala, da do večera spoznava vsaj ključne. V času kosila sva že pogledala vse, kar je bilo odprtega, skupaj z avdio vodiči in projekcijo Hipogen, ki je bil zaradi nevarnosti padanja kamna zaprt.
Na zidu nekdanjega samostana pa spodnje. Gre za “odlagalnik” dojenčkov. V tole so dekleta in žene odlagale neželene dojenčke v oskrbo nun. Na steni je še nekakšno tolkalo, da so nune vedela, kdaj je prišel novi in žepek za denarne prispevke. Menda je bilo takole odloženih mnogo dojenčkov, saj naj bi bile furlanske ženske nič kaj bogaboječe in včasih že kar nepremišljene. V času fašizma je dejavnost prevzela državna sirotišnica. Spomin na stoletja “odlagalnika” pa je še tam.
Po vsej kulturi in zgodovini sva bila prav prvinsko lačna. Vedela pa sva tudi že, da se z hrano v Italiji ni šaliti. Vse ima svoj čas in prostor, kosilo tudi. Torej ne ješ takrat, ko se ti zljubi, je se takrat, ko je čas kosila in to tisto, kar se je in je na voljo. Upoštevala sva navodilo lastnika Case Galante pri izbiri tratorie. Izbire ni bilo veliko, cca pet jedi, postrežba efektivna in ležerna, hrana krepka in dobra. Najedla sva se kot ostalo furlansko delavsko ljudstvo. še kozarec hišnega vina in espresso.
Naredila sva si pravo siesto, zadremala, se spočila in pripravila še za nadaljevanje raziskovanja Čedada. Prebrala sem skoraj polovico “čedadske knjige” – Zvonovi Nilan
dije.
Knjiga me je pritegnila. Tematika je tipično slovenski konflikt časa po osamosvojitvi, preigravanja komunističnih načinov nadzorovanja, predstavljanih v zgodbi družin. Besedilo je ravno prav resno in hkrati dovolj lahkotno, da je berljivo in všečno. Posebej me je očarala “zgodba v zgodbi”, ki jo piše glavni junak in posega v preteklost življenja.
S seboj sem vzela še eno knjigo Alojza Rebule; Dve mladosti – ena ljubezen. V bistvu sta avtorja dva, Alojz Rebula in njegova soproga Zora Tavčar. Knjiga pa ni roman, temveč zbirka zapisov o njunih opažanjih, svetovih, domačih, vaseh, … čudovito besedilo, poetično, ljubeznivo, … povabilo v svet, kot si ga želiš. Berem obe hkrati, vsako malo in tudi tako kar gre.
Popoldan sva preživela vsak zase. Tudi to je nujno na takšnih popotovanjih. Posebej, če se imaš rad. Malo distance prida nov pogled in skupen čas je nato še bolj dragocen. Soprog je odšel na striženje, v neverjetno veselje mu je preizkušanje moških frizerajev naokoli po Evropi. Sploh ne vem, kdaj se je nazadnje strigel v Ljubljani. Tudi tu je našel neko brivnico preteklih časov, ki je bila odprta le dve uri na dan. Lastnik, brivec, frizer, pa v letih najinih očetov. Očitno se tudi tako da, delaš kot lahko in kolikor je potrebno. Kar je več, je pohlep.
Sama pa sem se sprehodila po Čedadu z očmi nakupovalke. Trgovin ni veliko, torej tistih cca šest, ki jih hitro obvladaš in najdeš kaj zase, ne da bi bil človek utrujen. Kar so prodajalo me je pozitivno presenetilo, predvsem s količino v Italiji narejenih stvari in stvari, ki niso sintetične. Mnogo oblek je bilo narejenih iz viskoze, mnogo iz svile. Ki pa niso bile nemarno drage. Tako sem postala ponosna lastnica svilenih hlač (sinje modrih), tunike (barve modre noči) in bluzice (meni se je zdelo barve šampanjca, prodajalki pa mascarponeja). Na blagajni sem dobila za darilo še šal z vsemi tremi barvami za zraven.
V skoraj v vseh trgovinah prodajajo tradicionalne furlanske ženske copatke, čevlje. V resnici sem videla kar veliko žensk po mestu v tej obutvi. V bistvu gre za izvedbo balerink ali espadril. Obstajajo v neskončno všečnih izvedbah. Zdaj sem ponosna lastnica furlanskih čeveljčkov. Oblika menda langobardska, gospe jih delajo iz ostankov blaga, moje iz ostankov zaves. Podplat pa iz odpadnih kolesarskih gum.
Cerkev je prostor molitve, čaščenja. Lahko tudi glasbe. Večer sva zaključila v cerkvi Sv. Frančiška na koncertu Vivaldijevih štirih letnih časov. Igral je mali orkester študentov in njihovega maestra. Srca so poplesavala po ritmu violin, marmorni svetniki pa tudi. Po koncu koncerta pa sva našla prostor za kozarec vina. Ne lokalček, celo ulico na voljo za večerno druženje. Našla sva mesto tudi za naju in dobila dolgo pričakovan kozarec dobrega furlanskega vina. Na zdravje, Čedad! Se kmalu vidimo!
