Cesar Portugalije

Knjigo sem vzela v knjižnici, in sicer bolj za rezervo, če bo zmanjkalo boljših. Ni jih zmanjkalo, se mi je pa vseeno zdelo nekako nespoštljivo in krivično, da je niti ne odprem. Kaj pa je knjiga kriva, da sem jo degradirala v rezervo! Pa tako je lepa! Pričakovala sem zgodbo iz sončne Portugalske, mogoče celo nekaj kraljevske Sintre. Dobila sem kolibo na Švedskem, kakšno stoletje nazaj. In lekcijo o pričakovanjih. Dobila sem brutalno nepopustljivo zgodbo o ljubezni, ljubezni očeta, staršev, v vsej odkritosrčni brezpogojnosti. Ljubezni zakoncev, brez navlake instant romantiziranja, pa s pripadanjem, spoštovanjem in nežnostjo. Toliko nežnosti na tistem mrzlem, krutem severu! Za dodatek pa še ljubezen skupnosti, sosedov, veljakov in pastorja. Ko ljudje ravno takrat, ko smo najbolj brez mask (metaforičnih), postanemo najbolj človeški. Slečeni želje po ugajanju celo naredimo kaj ljubeznivega in dobrega. Za nekaj časa brez zadržkov verjamem v človeštvo. Vsaj do Dnevnika …