Naj najprej povem, da je to v osnovi počitniški dnevnik. Že od odločitve, da gremo letos v Grčijo pa razmišljam, da je morda tudi več kot to. Zadnje leto je bilo močno nenavadno in včasih razmišljam, da mogoče tudi prelomno. Da stvari ne bodo kot so bile in da je to pomembno. Tako gledano je kar logično, da se napotim v Grčijo kot v enega od temeljev kulture v kateri živimo. Seveda bi morala še v Sveto deželo, Evropa pač res temelji na grško judovskih stebrih, a do tja si ne drznem.
Mogoče je zanimivo in pomensko tudi to, da so to prve počitnice, ki sva jih z Rokom načrtovala solo. Samo midva, končno brez otrok. Realno zdaj popotujemo v sedmero, najine princeske in še draga Matevž in Miha. Verjetno bosta zeta, na nek način sta že. Delegacija najinih mladincev, ki se je nakaj dni po najini najavi solo počitnic narisala sredi dnevne sobe in izrazila željo, da popotuje z nama naju je, priznam, presenetila. Seveda sva bila vesela, da želijo z nama, verjetno še bolj jaz, hkrati sem bila malo iz sebe, saj mi tudi misel “končno midva” ni bila prav nič zoprna. Po drugi strani pa časi kakršni so, nedvomno kličejo po družini, skupnosti, povezovanju, … In tako smo šli.
Ker sem kakršna že sem, sem ob načrtovanju poti in rezervacijah namestitev začela z prebiranjem grške beletristike, Antičnimi pripovedkami, dokumentarnimi filmi in podobnim. In z mnogo razmišljanja, kaj je pravzaprav to, kar nam je dala Grčija, antika, junaki, bogovi …
