Gradeža sem se zelo veselila. Toliko lepega sem slišala, da sem potihoma načrtovala nekakšen poletni romantični “pobeg”. In se zbudila v realnost dvojine. Soprog je razumel samo poletje, nedelja in gneča. Tudi v prenočišču so nama odsvetovali, da sploh poskušava s parkiranjem. Ne samo, ker je drago, preprosto je nemogoče. Tako je bilo sklenjeno, da vzameva kolesa, parkirava kakšen kilometer pred Gradežem in nato z kolesi v mesto in na ogled. Za ta dan sem namenila snežno belo oblekico z rokavčki in ovratnikom. Še vedno mislim, da je bila optimalna izbira. Ko me je soprog ugledal, je za slabo minuto ostal brez teksta, nato pa obupano vil roke in ponavljal, da ali ne greva skupaj, in sicer v Gradež. On je šel na kolesarski izlet preko Gradeža, naprej v delto, smer Oglej. Jaz pa na nedeljsko potepanje po beneškem mestecu. Načeloma sva imela nekaj stičnih točk, a res ne dovolj za skupen izlet.
Vse se je zgodilo kot je bilo načrtovano. Parkirala sva ne kilometer, ampak bolj kakšna dva pred Gradežem. Že kar tam sem se z nekaj obžalovanja preoblekla v nedeljsko kolesarsko opravo, saj je bilo še meni jasno, da imam popolnoma napačno družbo za nedeljsko pohajanje po živahnih uličicah poletnega mesta.
Gradež sva samo prevozila, saj še ni bilo vroče in sva se namenila v delto Soče, prevoziti najprej “most”, ki vodi na celino in okoliške cestice. Priznam, bilo je čarobno. Ravno prav toplo, veter naju je še hladil, vsakih nekaj kilometrov sva našla senco dreves, ugotovila, da sva na enem od odsekov neke romarske poti. Morje pa vabi le od daleč, našla nisva niti enega dela, kjer bi resnično želela realizirati kopanje.
Kolesarske poti so odlično urejene, kolesarji civilizirani, izredno veliko je avstrijskih turistov. Delta Soče in njen mir sta naju resno navdušila, tako sva se odločila, da si popoldan le ogledava še rezervat. V daljavi naju je gledal zvonik, katerega pojavljenja je bila zame skrivnost. Izbrala sva si ga za cilj in se vozila v njegovi smeri. In našla marsikaj in videla mnogo zanimivega, a do cerkvice ni in ni šlo. Ko sem končno pogledala na GPS, sem ugotovila, da sem bila izredno površna. Toliko sem sanjala o Gradežu, da sem spregledala Barbano. To je cerkveni kompleks, samostan, prečudovit duhovni prostor, katerega posebnost pa je, da je na otoku. In lahko kolesariva vse naokoli, pa tja ne bova prišla drugače kot z ladjo.
Barbana torej drugič. Ko bo čas tudi za Gradež. Saj sem spoznala le tri ulice tega beneškega bisera. In tri cerkvice. Vse strašno prijetno in očarljivo, a verjetno so bile to nedeljo cerkvice edino mesto kjer ljudje niso bili. Ne vem ali so bile cerkvice posvečene Mariji, sta me pa oba kipa navdušila. Najbolj pa “tortasta” prižnica. Se mi zdi, da bi se od tam lahko slišala le očarljiva in prijetna misel.
Popoldne sva se namenila v naravni rezervat delte Soče. V sprejemni pisarni sva naletela na neskončno komunikativnega Irca, ki je, ko je slišal kako govoriva med seboj, začel z nama govoriti neko zelo inovativno verzijo slovenščine. Dobila sva neskončno zanimivo predavanje o ptičjih vrstah, ki gnezdijo in tudi drugače preživljajo čas v rezervatu. Razumela sva bolj malo, a tudi volja šteje. Izvedela pa sva tudi, da je gospod preživel kar nekaj let v Sloveniji. Zaljubil se je v gozdove Notranjske, kamor je nekaj let tudi vodil angleške turiste, ki pa so se toliko dreves na kupu skoraj bali. Potem pa v bistvu obupal, saj se Notranjcev preprosto ni dalo prepričati, da bi se šli kakšen malo bolj obsežen turizem. Da bi mogoče lahko prenočili en avtobus Angležev?!
Zvečer je končno le prišel čas za mojo belo oblekico. Rezervat. Videla nisva ne belih konjev in ne čarobnih velikih ptic, ki so nama bile obljubljene. Po rezervatu niti ne hodiš kar tako, vsaj do vode ne. Takšne opazovalnice kot ta na sliki so resnično namenjene bolj tistim, ki vedo kaj gledajo. Midva sva raje popila še zadnji kozarec Proseca, da se sprijazniva z potjo domov.
