Pred tedni sem v knjigarni med novostmi naletela na knjigo Sama Ruglja s tem naslovom. Priznam, da me je presenetilo in to dovolj, da sem knjigo vzela v roke. Nisem je še prebrala, jo pa nedvomno bom. Že samo zaradi naslova, ki je za današnji čas tako neverjetno drugačen in pogumen.
Vprašanje moči je tudi sicer pri nas doma pogosto predmet debate. Ker sem učiteljica dodatne strokovne pomoči in svetovalna delavka, se že nekako samo po sebi razume, da iščem moč v mnogih različnih načinih bivanja. Včasih se mi celo zdi, da celo svoje poklicno življenje izumljam načine in možnosti opolnomočenja šibkejših in tistih s težavami. Del moje mladine pa študira naravoslovje. In tako mi je bilo hitro povedano, da resnično obstaja zadeva imenovana mutacija ter tudi, da je narava poskrbela, da šibkejši »odmrejo«, da se le ne bi razmnoževali in tako prenesli svoje šibkosti na naslednjo generacijo. Da so mnoge današnje vrste nastale z doslednim »prebiranjem« najboljših. Velja za lipicance, burbonske vrtnice in Homo sapiensa.
Do danes. Danes redko posvečamo posebno pozornost najboljšim. Pravzaprav pa mogoče celo jo. Gre za to, da resnično ni zelo jasno, kaj v današnji družbi definiramo kot moč. Ker je resnično res, da močni preživijo. O tem ni kaj dosti razpravljati. Mogoče pa je bolj zanimivo, kako vsakokratno zgodovinsko obdobje definira moč.
V času lovcev in nabiralcev je bila moč verjetno povezana z zdravjem, vzdržljivostjo, dobrim vidom in pogumom. Da uloviš plen, preden sam postaneš hrana. Da hitro postaviš dober šotor in nabereš rastline, ki so res užitne.
Ob nastanku Olimpijskih iger, v Antiki, sta se spretnosti pridružili tudi lepota ter nekakšna celota uravnoteženega delovanja. Mladci, pa tudi mladenke, so bili pripravljeni nameniti mnogo časa in truda oblikovanju močnih, spretnih teles, ki so jih polni moči in spretnosti vodili v bitke in pustolovščine. Moč je bila v Antiki tudi že v vedenju, v izobrazbi ter predvsem v pogumu, da jo uporabiš.
Krščanstvo je ob začetku našega časa dajalo prednost šibkim, s čimer je predvsem želelo močne zavezati tudi k skrbi za druge, hkrati pa so moč, bogastvo in pamet postali obveznosti služenja in ne več darila bogov, namenjena posameznikom.
Danes je zadeva izredno kompleksna. V šolskem prostoru dosledno skrbimo za najbolj ranljive. Imamo cel sistem odkrivanja, iskanja šibkih in še večji in močnejši sistem dela z njimi. Med otroke s posebnimi potrebami smo sicer umestili tudi nadarjene, a tega res nihče ne jemlje pretirano resno. Didaktika pouka se prilagaja inkluziji, se pravi najšibkejšemu, učni načrt sicer ne. V zbornicah na dolgo in široko razpravljamo o učencih, ki imajo težave, o odličnjakih bolj redko. V svoji šolski karieri še nisem srečala prilagoditev pouka ali ocenjevanja za tiste, ki jim je v učilnici res dolgčas, saj snov dojamejo v 20 minutah, nato pa se ob neštetih akrobacijah multisenzorne didaktike na smrt dolgočasijo.
Res pa je, da se svet spreminja in da je sprememba verjetno edina nespremenljiva reč. Mogoče se ni slabo vprašati, kdo je danes močan? Kaj je moč v današnjem svetu? A res to, da znaš nekaj narediti, nekaj vzdržati? Prispevati in potrpeti? Pridelati krompir, da ne bomo lačni, iz gozda privleči drva, da nam bo toplo, narediti most, ki bo stal, in izdelati letalo, ki bo letelo? Ali napisati simfonijo, ki še po dveh stoletjih privzdigne srce, napisati zgodbo, ki že stoletja uči o mlinih na veter ali naslikati skrivnostno Mono? Mogoče pa je vse našteto samo moč preteklosti?
Močno se me je dotaknil eden izmed delov Mad Max-a, v katerem močne in kolikor toliko zdrave priklenejo in jim črpajo kri za ljudi-stroje. Seveda gre za brutalno utopijo prihodnosti, ki pa kot Matrica le ni čisto samo utopija. Saj tudi Orwellov svet ni. Kaj pa, če je današnja moč res v tem, da drugi poskrbijo zate? Da so v bistvu najmočnejši tisti, ki jim uspe ostale prepričati, da delajo za njih in namesto njih. Kot imamo v šolah včasih občutek, ko poskušamo kakšnega učenca le spraviti »skozi razred«. Pa smo na koncu leta tako starši kot učitelji nujno potrebni počitka, učenec pa zadovoljen, da smo jo oz. ga »spravili čez«.
Hkrati pa se, ko gledam učence, s katerimi se le redko ukvarjam, ker pač nimajo težav in niso posebni, zavem, da jih občudujem in se zanašam nanje. Tudi na družine, iz katerih prihajajo. Neredko pride celo do nekakšnega občutka nove elite, ki ni vezana na socialnoekonomski status, sploh ne. Nova elita je povezana s tem, da ti otroci zmorejo sami. Zavezati superge, spakirati prtljago za šolo v naravi, zapeti smučarske čevlje, narediti domačo nalogo. Si poiskati in obdržati prijatelje ter prenesti krivičnega učitelja. Učenci, v katerih vidim otroke, ki bodo zmogli odrasti in poskrbeti. Zase in še za koga drugega. Kakšen dan ne vem, ali gledam ostalino starega sveta, nostalgijo neke dobe, ko je bila samostojnost moč je bila sreča na strani pogumnih. Ali pa sploh ni tako in imam zaradi predolgega staža v prosveti že zmedeno zaznavo in skisane možgane in sploh nikoli ni bilo nič drugače, kot je že od začetka sveta. In kot pravi naslov Rugljeve knjige, Samo močni preživijo. In smo si v slovenski šoli le dovolili mali izlet v nerazumnost in nekaj generacij otrok izpostavili brutalnemu eksperimentu preigravanja moči. Zavajanju, da to, da ne narediš, vseeno pomeni, da je narejeno. Da nimaš pojma koliko je 7×5, pa je stotični kvadrat dovolj za lepo oceno. Da samo 16. 11., ko imaš dogovorjen datum, veš, kje je Afrika, potem pa ti ni več treba. Včasih me za vse te otroke, ki lahko berejo le na modrem papirju in razumejo le odebeljen tisk, resno skrbi. Kako bo z njimi in kdo bo z njimi, ko bodo ugotovili, da poročna pogodba nima odebeljenega tiska, letalske karte pa niso na modrem papirju.
Verjetno bo kakšen trenutek težak. Ali pa niti ne. Kajti če imajo vsi ti otroci, učenci resne težave, me upravičeno skrbi. Saj ne morem verjeti, da bi jim zmanjševanje zahtev kakorkoli koristilo. Ker to, da je lažje, ne pomeni, da je boljše. Ti otroci ne potrebujejo nižjih zahtev, prilagoditev, potrebujejo oporo, pomoč, obravnavo.
Če pa jih v resnici nimajo in gre pri mnogih »posebnih potrebah« za olajšanje, za manipuliranje sistema, potem pa je mogoče zgornja teorija o moči pravilna. Bomo videli. Do tedaj pa je mogoče v stari, dobri maniri konservatizma vredno vztrajati na tisočletnih definicijah moči in poguma, verjeti, da otroci zmorejo, jih pobrati in postaviti na noge, ko klecnejo, in ne nositi štuporamo. Nameniti kakšno učno uro predvsem tistim, ki zmorejo in se jim da. Ter upati, da smo navdihnili bodočega Ressla, Jurčiča in Kobilico ali pa Mateja, ki bo pridelal krompir, Alenko, ki bo poskrbela za nepokretne, in Ambroža, ki bo sezidal hišo. Seveda pa je za vse to potrebna moč. Moč misli, telesa in duha. Da si upaš, da zmoreš, da zdržiš. Utrujenost, slabo vreme in neuspeh. Ker družba močnih lahko poskrbi tudi za šibke. Naj barvitost sodobne družbe vključi tudi sposobne, trpežne, močne. Vse.
Kolumna je bila predhodno objavljena v reviji Didakta.
