2. del – Modica, Donnafugata in Montalbano, aristokrati in komisar

Vsakemu svoje … ko potujem, se zelo potrudim najeti kar se le da avtentično bivališče. Včasih pa gredo stvari nekako predaleč. Odločila sem se za Modico. Je mesto, pa ni preveliko, ima nekaj znamenitosti, a ne preveč. Turisti so, a tu se tudi živi čisto običajna življenja. Dobila sva živahno mestece na pobočjih soteske, najina hišica je na sredini, do nje prideva po cca 100 stopnicah iz katerekoli strani. Razgled je čudovit. Imava pa kamnito kuhinjo in kopalnico ter jamsko spalnico … tako se zgodi, ko se res potrudiš za avtentičnost.

Dejansko nama je uspelo opraviti vse, tudi skuhati, zadeva je seveda bolj dekorativna, imava popolnoma novo indukcijsko ploščo, hladilnik in vse ostale sobne “gagate”. Tudi kopalnica ima eno najboljših oprem, kar sem jih doživela na potovanjih. Prišla sva na večer, tako da sva Modico v resnici doživela šele z jutrom.

Tole je razgled, ki naju je pozdravil in s katerim sva zajtrkovala.  Hiše so nanizane ali nagnetene po obeh straneh soteske. Vabila naju je “nasprotna” stran in Slavni Duomo, po mnenju mnogih ena najlepših cerkev na Siciliji, če ne kar na svetu.

Duomo. Eden najlepših primerov sicilijanskega baroka. Do njega prideš po cca 250 stopnicah v dvorednem stopnišču polnem cvetja. Tudi notranjost ni za odmet, kot se za pravo katedralo sicer res spodobi. Tu sem se mimogrede udeležila še maše, saj je le bil praznik Vseh svetih.

 

Za dober boj se vedno najde priložnost. Tudi Jurij jo je našel. Pa še stopnice Douma na zvonik. Tudi to sva prehodila, seveda. Več pa nisem mogla slikati, saj so bili v cerkvi že ljudje, ki so molili. Imajo prednost.

Eni se naslajamo nad Sv. Mihaelom, drugi pa nad lestvami …

Razgled iz ploščadi Doma. Najina jamica je nekje na nasprotni strani. Sprehodila sva se še po “centru” Modice, se pravi po glavni ulici povsem v dolini. Ulica je polna trgovinic, tako tistih pravih, za ljudi in njihove običajne potrebe kot tudi tistih turističnih. A jih spet ni toliko, Sicilijanci so pragmatični in bolje je imeti več strank kot manj in tako pač prodajaš vse, kar je mogoče in kar bi kdo lahko kupil.

Modica je najbolj znana po čokoladi. Še vedno jo delajo kar v mestu, res bolj butično, a vseeno. Čokolada je za današnji splošni okus nenavadna. Je, kot rečejo, hladna, za obdelavo je ne stopijo nad cca 45 stopinj, tako da je občutek bolj zrnat. Ni zares zelo sladka. Menda gre za tradicionalno, mogoče bolj starodavno azteško metodo. V času, ko je bila Sicilija španska zemlja, nekaj stoletij nazaj, Španci pa takrat tudi kolonizatorji Južne Amerike, so ladje med tovorom prevažale tudi čokolado in očitno tudi znanje Aztekov o tem, kako jo obdelati in pripraviti za hrano. Zakaj se je čokolada “usidrala” točno v Modici nisem zvedela, se pač je. In tako že nekaj stoletij v Modici delajo čokolado in to vsi vedo.

Čokolada je v mnogih oblikah, radi ji dodajajo klasične dodatke, cimet, čili, pistacija, ne manjka pa tudi bolj eksotičnih kot npr. tobak. Zmagovalni pa so bili kolački z čokolado in mletim mesom, ki so jo delali kot hrano za poljske delavce, saj je čokolada konzervirala meso, oboje skupaj pa je bilo tudi izredno hranljivo. Nedvomno, skupaj sva zmazala celi en kolaček in čakala, če bova sploh še kdaj lačna. Dovolj za naslednjega, seveda.

Modica ne nudi le čokolade, polno je tudi ostalih sicilijanskih dragocenosti, marmelad, sirov, mesnin, namazov in likerjev iz mandljev in pistacij, oljčnega olja, keramike, prtov, …  Seveda ne veš niti kje bi začel in niti kje bi končal. Na vrsto je prišel “servis” v odliki espressa in dolce, pa sva šla naprej.

Takle križek pa je bil na steni sicer prav “hipsterske” kavarne. Tudi to je Sicilija. Na vsakem koraku preseneti mešanica tradicije in modernosti, ki sploh ne dajeta občutka, da ne bi šla skupaj … Tradicija se elegantno prepleta z modernostjo ali pa je bolj res, da Siciljanci v tradicijo vpletejo nekaj nujne modernosti. Ne pa toliko, da bi izpadli moderni, takšni kot vsi. Mesta, za katere je turizem pomemben, kot Modica, še vedno ohranjajo osnovno infrastrukturo kot trgovine, lokale, … strogo takšne kot so jih vajeni, tradicionalne. In ker so takšni, jih uporabljajo tudi domačini, turisti smo pa za zraven. Pa smo vsi zadovoljni, domačini, ker niso postali nebodigatreba, turisti pa tudi, saj imamo občutek, da smo se za drobec časa priključili pristnemu življenju. Pa še cene so spodobne, sosedu pač ne računaš espressa po dva evra.

Ker je bil dan še mlad, radovednosti pa na pretek, sva se odločila za obisk posestva Donnafugata. V bistvu je šlo tudi za to, da sem prebrala knjigo Gepard sicilijanskega pisatelja Tomasa di Lampedusa.

Vse skupaj je nenavadna zgodba. Di Lampadusa je bil sicilijanski plemič, ki je roman Gepard pisal vrsto let, ne da bi se to vedelo. Objava je bila v bistvu njegova zapuščina kot tudi zapuščina izginjajočega sveta sicilijanskega podeželskega plemstva. Zgodba je postavljena v drugo polovico 19. stoletja, sprehodi pa se preko več desetletij in “združitev” Italije slika v kar se da nezdruževalni maniri. Imela sem vtis, da je šlo bolj za zavojevanje in namensko uničenje delujočega in bogatega sveta. Vse skupaj je predvsem kmečko prebivalstvo pognalo v hudo revščino, iz katere pa se je oblikovala Cosa Nostra, ki jo sever razume kot zločinsko organizacijo. Sicilijanci pa o njej pogosto ne govorijo tako ali pa sploh ne govorijo … Gepard sicer ni političen roman, je intimistična zgodba sicilijanskega podeželja, zgodba ljudi sonca, zlate pšenice in oljčnega olja. Pa tudi zgodba usodnih, življenjskih ljubezni, časti in čarobnosti.

Donnafugata je za namene turističnih ogledov urejena takšna sicilijanska posest. Na spodnji fotografiji iz spleta, ki je posneta iz zraka, se vidi njena razsežnost. Gre za podeželski dvorec, v bistvu veliko kmetijo, ki ima ob sebi tudi mnogo dodatnih poslopij realnega življenja: hlevov, svinjakov, zajčnikov, kurnikov, zelenjavni in zeliščni vrt, kašče, … Kuhinja se danes vidi le kot objekt in je razkošna. Kuhalo se ni le za gospodo, temveč za celotno “famiglio”, kar pomeni tudi za vse delavce, ki so bili ključen del ekipe.

Sicer pa je imela Donnafugata tudi čaroben vrt, poln starih in mladih dreves, predvsem mogočnih evkaliptov, ki so omogočali nujno potrebno nepredirno senco. Posestvo ima tudi mali labirint, ki je ravno dovolj velik, da smo se obiskovalci v njem učinkovito izgubljali. Kar na Siciliji pomeni polno zabave, komuniciranja, smejanja, … Donnafugata je bila na ta sicer prazničen dan zelo oblegana in sicer predvsem s strani domačinov. Bila sva med redkimi turisti. Mogoče si je ogledati del originalnih prostorov graščine, v spodnjem delu, v nekdanjih servisnih prostorih pa je danes muzej kostumov. Sicilijanska aristokracija je posebej cenila podeželje. Castello Donafugatta je eden takšnih, danes odprtih za javnost. Obupno velik, razkošen kompleks, vse sobe baročno okrancljane in prehodne. Spodnja sobica v stolpu mi je bila všeč. Edina v hiši, ki ima samo ena vrata. Prav vse ostale so prehodne in sitno polne pohištva.

Takole pa je videti muzej kostumov, ki hrani prav lušno zbirko oblek različnih obdobij. Tole na drugi sliki sem v neki drugi dobi nosila jaz, …

Obrambni zid in stolpi Donnefugatte. Spodaj so hlevi, kurniki … Tale zidec pa se pojavi tudi v seriji o Commissariju Montalbanu in zato ga hočejo vsi videti in se sprehoditi po njem. Sem kar dolgo čakala, da je bil prazen …