Sirakuze so antično mesto, še pred našim štetjem. Izredno pomembno v svojem času, takrat v velikosti Aten. Arhimed je eden bolj znanih Sirakužanov, matematik, v bistvu pa vojaški inženir. Njegovi izumi so močno pripomogli vojaškim zmagam Sirakuz, pa tudi obrambi. Rojen v Sirakuzah, kjer je tudi celo življenje deloval. Njegovi izumi so močno pripomogli, da so bile Sirakuze dolgo neosvojljive. Ker pa vsega le ni mogel sam, so nekega dne Rimljani z ladij priskakljali v mesto. Poveljnik je izdal ukaz, da Arhimeda pripeljejo živega. Je bil pač koristen … ko ga je neki vojak našel doma, se je Arhimed obnašal kot se matematičnemu geniju pritiče in ni hotel nikamor, saj je ravno zlagal skupaj nek matematični zakon. Pa je vojaka poslal nekam, saj sploh ni vedel, da so Sirakuze že padle in še nekaj je godrnjal čez Rimljane. Vojak, ki pa ni vedel s kom ima opravka, ga je nabodel na meč. Arhimed je izdihnil, vojak pa, ko je poveljnik izvedel, kaj se je zgodilo, tudi.
Danes je v Sirakuzah polno besed o Arhimedu, pa nič nekdanje mogočnosti. Polotok Ortigia, kot najbolj znan del mesta, je predvsem poskus turistične zgodbe, ki nekako ne najde ritma. Seveda je vidna nekdanja mogočnost, na žalost pa sodobnost ne ponudi mnogo drugega kot drage vstopnice, slabo vzdrževanje in smeti.
Sicilija res živi na ramenih prednikov, to nedvomno velja za Sirakuze, a vseeno je potrebno včasih narediti kaj koristnega. Da strnem, seveda je Ortigia dragulj veličastne preteklosti, najprej grške in nato vseh stoletij, ki so sledila in oblikovale to “mesto večnosti”. Danes pa je to turistično mesto, ki si po mojem mnenju mogoče ne zasluži niti tega imena. Če “turistično” pomeni, da je v Ortigii mnogo turistov, potem je ime seveda upravičeno. Tudi znamenitosti je kar nekaj, tudi midva sva jih obiskala in mnoge so nečloveško lepe in brutalno zanimive. Če pa “turistično” pomeni tudi neko skrb za obiskovalca, turista, skrb za dediščino, ki je predmet ogleda in skrb, da se turist ob potegih s kartico počuti vsaj v osnovi dostojno, je Ortigia padlo mesto.
Verjetno so bile Sirakuze največje razočaranje tokratnega izleta na Sicilijo. K temu občutku je pripomoglo tudi veliko pričakovanje in veselje, da se bodo moje noge ponovno dotikale kamnov po katerih je hodil Arhimed, medtem ko so njegovi možgani sestavljali neskončne “Eureke!”. In Marcel Proust je res svaril, naj si za Boga milega ne omogočimo spoznati, obiskati, dotakniti predmeta želje in občudovanja, saj bomo nedvomno in brutalno razočarani. To sem si vzela k srcu in se ob vztrajni podpori do turističnih atrakcij skeptičnega soproga dopovedovala, da je grški biser Sirakuz danes turistični dragulj in naj ne pričakujem Arhimeda v klepetu z Ateno.
Pa ni bil turistični dragulj. Saj sem jih že nekaj videla. Kot npr. Mont Saint Michel, ki je turistični Disneyland, tudi v notranjosti obzidja, a je do turista po mojem opažanju prijazen. Z dovolj širokom cenovnim raztegom, toaletnimi prostori, zastonj ulično vodo, klopcami, … čistočo in predvsem brezkompromisno skrbjo za dediščino, ki si jo ogledujemo in želimo podoživeti. In nekaterimi prostori, ki so uspeli ohraniti dediščino starodavne duhovnosti. Tudi tako, da je število obiskovalcev dosledno omejeno.
Sirakuze niso nič od tega. So pač mesto, le-tega pa težko ogradiš. Mesto je umazano, smeti in pasji iztrebki so na izvoli. Nikjer na Siciliji nisem videla toliko umazanije na kupu, govorim o mestih, izven le-teh so Sicilijanci mojstri packarije in smeti. Sama stavbna dediščina brutalno razpada, cene gostinskih storitev pa gredo v nebo. Vsaj glede na kvaliteto storitve. Vsaj po najinem mnenju in glede na najine siceršnje izkušnje.
Dolgo sem si želela obiskati arheološko najdišče iz grške dobe v Parco Archeologico della Neapolis. To je, kot sledi iz imena, arheološki park, ki združuje še kar obsežno območje na katerem se je v grški dobi marsikaj zanimivega dogajalo. Zadeva je v resnici park in v bistvu zahteva solidno obutev, tudi zaščito pred soncem, pa tudi kakšen prigrizek in pijača nista odveč. Z restavracijami si ni moč veliko pomagati, so na začetku parka in tako služijo predvsem trpežnim, toaletni prostori pa na sredini. Opozorjena sva bila, da je audio guide v bistvu nujen, saj so tabelni napisi bolj skromni, osnovni. Ni problema z poslušanjem, res ne, sitno je bilo le to, da je bila za AG druga kolona v katero je bilo potrebno celo dvakrat, tudi za oddajo slušalk. Celokupno sva se na ne preveč turističen dan v ne zares turističnem terminu, ko ljudi res ni bilo veliko, v vseh treh vrstah načakala kar za dobro uro.
Arhimedova grobnica, ki sploh ni tam. Samo pol ure rabiš, da slediš znakom, na cilju pa povedo, da to ni to. Reakcija odvisna od utrujenosti in smisla za humor.
Antični kamnolomi Sirakuz. Iz tega kamenja so zgrajene tako antične kot kasneje srednjeveške in baročne Sirakuze.
Slavno Dinizojevo uho. Nikakršne veze nima z bogom vina in praznovanja. Skalni čudež je poimenoval Caravaggio in sicer po enem izmed antičnih tiranov, ki je dojel stopnjo sovraštva svojih podrejenih in varnostne sisteme izmojstril v paranojo. V jami je neverjetna akustika, vsak šepet postane glas …
Poleg fontane in nad grškim gledališčem so jame. Menda so nekoč živeli v njih ljudje. Možnosti je kar nekaj, od mitičnih bitij do rudarjev ter delavcev v gledališču … ki je v resnici prav srčkano. Vznemiril me je predvsem podatek, da v antiki ni bila navada, da se predstave odvijajo zvečer ali v mraku. Seveda, saj elektrike pač ni bilo. Tako se je predstave gledalo navadno kar dopoldan. Sonce je bilo, tudi na novembrski dan, za moje dojemanje brutalno. V glavo bi mi šlo vse možno, ne le tragedija. Res je tudi, da takratni Grki niso drame dojemali kot razvedrilo. Igre so bile del vzgoje duha, učenja vrline. No, pa sem zasledila, da so za del publike, verjetno tisti, ki je veljal za bolj “tvornega” in družbeno koristnega, obstajala senčila iz blaga, ki so naredila spremljanje igre bolj znosno. In verjetno tudi učenje sploh mogoče
V parku sva bila kar dolgo, pa bi lahko bila še. Če imaš čas, pravo vrsto radovednosti in poln nahrbtnik ali denarnico, se lahko imaš fino dobršen del dneva. Poleg ostalin preteklosti, je Park Neapolis tudi res park. Ima nekaj prav luštnih zasadov grmičevja in dreves in dosledno umanjkanje klopic ali podobnega. In dovolj znakov “no picnic”, da dojameš, da ideja, ki se sicer ponuja sama po sebi, npr. kakšen brioš ali pa kar pršut s sirom, olivami in kozarcem vina ali vsaj espressom, ni v načrtu aktivnosti s strani upravljalcev parka.
Pobrala sva se v mesto, kar pomeni kakšnih 10 minut vijuganja in zaviranja. Ortigia je stari del Sirakuz, tako da avtomobili ostanejo izven polotoka. Parkirnih mest je dovolj, vsaj izven resne sezone. Cena je kulturna, evro na uro, od štirih parkomatov na “našem” parkirišču je delal eden. Smo se pa zato drug od drugega turisti učili, kaj je potrebno vtipkati, saj hoče mašina registrsko in sicer po pravilnem postopku.
Prelepi Duomo, cerkev zavetnice Sv. Lucije. Tipična zgodba zgodovine in spomenik človeški praktičnosti. Najprej je bil Atenin tempelj, nato krščanska bazilika, potem mošeja in ponovno cerkev. Po potresu, ki je zrušil veliko, ne pa vsega, je Duomo dobil baročno fasado. Cerkev je zame zelo posebna. Eno tistih srečanj, ki te zaznamuje še potem, ko odideš. Obiskali smo jo že pred leti in po “turistično” opravili z njo. Si ogledali, poslikali, malo prebrali in šli na sladoled. Tokrat sva šla v Duomo po kosilu, kar je mnogo boljša podlaga za kontemplacijo. Posebej, če je kosilo tiste vrste, ki ga ni nič narobe pozabiti. Doumo je res poseben. Mene so očarali predvsem stebri Ateninega svetišča, ki sedaj nosijo streho Sv. Lucije. Tudi sama notranjost je takšen preplet zgodovine.
Mnogi detajli so pravo veselje, ko se usedeš, kontepliraš, moliš. In se počasi sprehodiš, da ugotoviš, da je cerkev res starodavna, da je res bogata z pomeni in skrivnostmi in da čisto res govori v odmevih magičnega jezika preteklosti. Strašno imam tudi rada takšne detajle kot so tile na slikah. Eni nezemeljsko luštni, drugi, čisto zraven pa brez meje brutalni. Kot je tudi življenje, ko si ga upaš zares ogledati. Posebej nenavadna mi je ikonografija glav, ki gledajo od kjerkoli že. Malo grozljive, pa tako zelo mile …
Srebrni kip Sv. Lucije vsako leto v procesiji prinesejo ven, ga počastijo ter se poklonijo. In slika na vratih Lucijine “kočije”. Sv. Lucijo v Sirakuzah in na Ortigii še vedno jemljejo zelo resno, tako so svečniki vedno polni kot tudi klečalnik pred relikviarijem. Sprevod je menda čaroben. Zame le v domišljiji …
Fontana Aretusa. Še en mistični kraj Ortigie. Fontano je pričarala boginja Artemis, ki je v bister izvir spremenila prelepo nimfo Aretuso. Le-tej je po domače “težil” pohotni rečni bog Alpheus. Ker se mu ni dalo dopovedati, da ni zaželen, ni šlo drugače kot da Aretusa postane izvir in mu tako ubeži. Izvir Aretuse je napajal žejne Sirakuze vrsto let in še danes ostaja kot prelepa ostalina preteklosti. Aretusin izvir je poln gosk in papirusa po katerem so Sirakuze včasih slovele in tudi danes je v Ortigii še nekaj solidno izvirnih delavnic, kjer lahko dobimo ali celo naredimo svoj “papir”. Da pa stvar z Aretuso in Alpheusom ni tako enostavna, priča nadaljevanje mitske zgodbe, ki pravi, da je izvir povezan z izvirom v matični Grčiji, če se prav spomnim, na otoku Rodosu. Tako sta nimfa in rečni bog ostala povezana, čeprav se mu Aretusa vedno znova izmuzne, izlije. Tako ali drugače.
Da popraviva okus Ortigie in Sirakuz sva se odločila za sončni zahod v Notu, To malo mestece smo želeli spoznati že ob našem prejšnjem izletu na Sicilijo, a se je soprog za volanom ustrašil strjene kolone za vstop v mesto. Verjetno je bila to razumna odločitev, želja po Notu pa je ostala.
Noto je majhno, med hribčke postavljeno mesto. V bistvu je hecno, ker so hiše bolj ali manj skromne, delavsko obrtniške. Imajo pa dve ali tri ulice prekrasnih baročnih palač. Slavni izbruh Etne 1669, je Noto tako kot Catanio v bistvu izničil. Kar ni naredil izbruh vulkana je dokončal potres. In ponudil priložnost za novo arhitekturno smer v kateri se da uživati na jugovzhodu Sicilije – Sicilijanski barok. To je vrsta baroka, ki pokaže, kako lahko nekaj nadgradi samega sebe. Ko res ni več kaj dati kam, sicilijanskemu baroku to uspe. Kot bi hiše plesale, se premikale v vsem mogočem “lišpu”. Pa vendar skladno, v izjemnih proporcih. Stoj in glej ter pozabi na Le Corbusierja in podobne dolgočasneže. Če želiš doživeti nasprotje modernizma, je to mogoče lahko sicilijanski barok.
Najlepši, najbolj drzen in najbolj igriv je verjetno ravno v Notu. Večino mesta so “mali” ljudje samo postavili na novo in je sicilijansko natlačen in prijazen. Plemiške in bogate poljedelske družine pa so si privoščile dvorce v novi baročni modi. Komplicirali niso in so za gradbeni material uporabili peščenjak in kamnolomov za vogalom. Nastale so predrzno lepe in igrive stavbe, ki presenečajo ob vsakem pogledu. Nežno rumeni peščenjak ljubi sončne zahode, ki celotna mesta posujejo z zlatim prahom. In to “kičarijo” sva si šla ogledovat. Soprog sicer bolj zato, ker je bilo to mnogo lažje kot me prepričati, da ne bi. Moja argumentacija je bila neprebojna. “Saj ne bova več hodila na ta konec” in “pa tako sem si želela,” ter ultimativni “saj se peljeva mimo in že zadnjič nisi hotel.” Pristala sva v večernem s soncem pozlačenem Notu.
<
Sprehodila sva se po glavni promenadni ulici. V bistvu je samo ena. Še dve vzporedni sta podobni in dve prečni, po tem smo v osnovnem mestu, ki je tudi nadvse prijetno a ni več sicilijanski igrivi impozantno brezsramni barok. Notranjost katedrale je malo bolj umirjena, a še vedno nadvse prijazna.
Mestna hiša je odprta za obiskovalce, strop dvorane tako čeden, da si težko predstavljam, da med sejami gledaš župana. Razen, če ni prav sicilijansko šarmanten. Grb Nota, na spodnji slikici, pa barok nadgrajuje še z zlatom in rdečo barvo. Pa orel, seveda.
Očitno je, da je bil Noto nekoč bogato, zelo bogato mesto. Kot skoraj povsod drugje, se vedno znova čudim, kako so bili v preteklosti podeželski kraji pomembni in premožni. Ne nujno samo mesta, pogosto sploh ne, saj v mestih ni bilo fino živeti. Takšni napol kraji kot je Noto pa so ponujali vse, kar šteje. Dovolj ljudi, da se lahko kaj počne in ogleduje, hkrati pa brez prenatrpanosti in umazanije. Noto ima še en presežek, menda najboljši sladoled na svetu! Kako to določijo ali se dogovorijo mi sploh ni jasno, a tako se piše in če si že v Notu … Soprog ni popustil v svojemu mnenju, da se z otroštvom preneha tudi s sladoledom, sama pa sem hotela biti deležna tega presežka. Sicer nisem kakšna ljubiteljica sladoleda, res ne. Verjetno bi lahko preživela svojo ero brez naslednjega poskuša. A, če sem že tam …
Lokal je prav nič posebno opazen ali poseben. Strašno všeč mi je takšna realnost, svetovno mojstrstvo v najbolj običajni stavbi na ulici. Lonček pistacijevega sladoleda je res razveselil moje čute. Bil je resnično dober, slasten. Za sladoled. Še bolj mi je bil všeč sprehod po Notu. Ravno prav dolga ulica, da je prijetno in ne tako dolga, da bi bilo že mučno. Nekaj malega trgovin, ravno toliko, da so še zanimive in se ne nasitiš in naveličaš. Tudi ravno prav ljudi, da se ne počutiš kot čudak in ne toliko, da bi hodili drug po drugem. Noto, tudi nočni je pustil prijeten okus sicilijanske ležerne radoživosti, cepljene z nekaj baročnega razkošja.
