Potovala sva iz Modice v Porto Empedocle. Iz mesta skalnih jam na mivko, na kateri so pristajali Grki 2500 let nazaj. Iz centralne, poljedelske, hribovske Sicilije k brezkončnemu morju. Ustavila sva se še v Caltagironeju, mestu keramike. Spet so vsega krivi Grki, ki so doumeli, da je v okolici prvovrstna glina, oni pa itak oboževalci keramike. In od takrat je keramika vsepovsod, posebej značilno pisana. Pa ni bila keramika ključna za obisk Caltagironeja. Ko sem nabirala zgodbe, ki so opisovale Siciliji, sem naletela na La Cucino.
Knjižico, ki jo pred leti izdala založba Meander in je obetala razigrano, malce erotično obarvano in z mnogo hrane podprto branje. La Cucine nisem brala v Ljubljani. Vzela sem jo na potovanje in začela z branjem na predvečer izleta v Caltagirone. Nisem se odlepila od knjige! Res ni literarni presežek in ne bo dobila Nobelove nagrade. Res ne. Je pa zabavna, človeška, polna solz, smeha in velike, težke hrastove mize. Kjer se pripravlja hrana, ki jo nato vsa družina z delavci vred skupaj poje in kjer se tudi ljubi, rojeva in leži na parah. Knjiga o ljubezni, ki tako boli, da iz vseh prašičev na kmetiji narediš klobase. In ki debelušno knjižničarko srednjih let spremeni v naslade polno zapeljivko. Del knjige se dogaja v Palermu, glavnina pa na ulicah in posestvih Caltagironeja. Kajti to so stari in bogati kraji. Kjer zemlja dobro obrodi. Tistim, ki jo spoštujejo in imajo radi. Prekletstva pa čakajo za vogalom. Seveda sem se Caltagironeja izredno veselila.
Caltagirone, prostor za keramiko povsod. Tradicionalna sicilijanska keramika je neverjetno pisana, uporabna za vse mogoče in neverjetno trpežna. Poznajo tudi “ceramica povera”, skoraj nepopisana, neokrašena keramika, ki pa se je na veliko uporabljala predvsem na podeželju. In še vedno se. Mojstrov keramike je še veliko, veliko se dela ročno, čaka se okoli tri leta. Za ploščice. Sicilijanec, ki kaj da nase, ima nujno vsaj nekaj v hiši iz “domače” keramike. Če ne gre več, pa vsaj kuhinjski pult. Resno, nobena prava sicilijanska gospa ne bo v svoji cucini imela drugačne delovne površine. Basta in ciao.
Muzej keramike z “ulične” strani. Tako naju je usmerjal GPS. A vhoda ni ni ni bilo najti. Na koncu naju je starejši gospod, ki sva mu bila s svojim tekanjem naokoli nenavadna, le ogovoril. Zgodil se je eden tistih čarobnih trenutkov, ko jezik ni pomemben kot vsebina, temveč le kot sredstvo. On ni govoril angleško, midva ne italijansko. Pa smo postali to kar smo, on nama je dal napotke kar v sicilijanščini, saj je bilo popolnoma brez pomena, da se trudi z italijanščino. Midva pa sva odgovarjala kar v slovenščini, saj se nima smisla smešiti z angleščino. Vse smo uredili, se razumeli in pristala sva v muzeju. Ki pa ni v bistvu nič posebnega. Še najbolj so zanimivi nekateri keramični izdelki. Dva, ki sta bila posebej všečna, sta na spodnjih slikicah.
Park pa prekrasen, ravno prav sence, sonca, ki se poigrava čez veje ter nezemeljsko dober rogljiček s kavo za 1,80 evra. Pa še čeden natakar … Sicilijanska dolce vita.
250 stopnic do cerkve, vsaka vrsta dobila svoje ploščice. Sploh niso stare, 19.stol. Soprog tudi ni star. Dober letnik. Preden so naredili stopnice, je bil samo klanec. Po stopnicah pa ljudje niso hodili radi. Res so zoprno previsoke. In stolna cerkev ni imela obiska kot prej. Pa so pametni možje odločili, da bo stolna cerkev ena izmed tistih pod klancem, po stopnicah pa z velikim veseljem hodimo turisti. Da ni tako sitno, pa so ob robovih mnoge trgovinice z keramiko …
Dan se je nagibal v popoldan in želela sem si svojo Cucino. No, moja je v Ljubljani, čakal pa je novi začasni domek, apartma na obali z veliko kuhinjo in panoramsko dnevno. Torej Via Porto Empedokle in La Cucina …
